Alenka, Janko in Vesna proti zdravniškemu paternalizmu 
7. 11. 2025
Ali bo referendum Waterloo Katoliške Cerkve v Sloveniji? 
12. 11. 2025

O čem se nasprotniki PPKŽ motijo  

10. 11. 2025

Dr. Dušan Keber v tem zapisu bom skuša odgovoriti na nekatere trditve in argumente nasprotnikov uveljavitve pomoči pri prostovoljnem končanju življenje (PPKŽ), ki jo uvaja predlagani Zakon o PPKŽ (ZPPKŽ). Pri tem med »nasprotnike« šteje zdravnike in zdravniške organizacije, ki zakonu nasprotujejo in so svoja mnenja javno predstavili.  

Koliko zdravnikov nasprotuje PPKŽ?  

Trditve predstavnikov zdravniških organizacij in ustanov, da so zdravniki večinsko proti ZPPKŽ, slonijo na dejstvu, da so jih soglasno sprejela vodstva teh organizacij. To pa ne pomeni, da lahko svoja stališča razglasijo za osebno mnenje velike večine svojih članov. Kolikšen delež zdravnikov podpira ali nasprotuje ZPPKŽ, je možno objektivno določiti samo z anonimnim anketiranjem reprezentativnega vzorca  slovenskih zdravnikov, ki bi ga opravila neodvisna zunanja agencija. Ključ do take raziskave ima v rokah Zdravniška zbornica Slovenije, ki edina razpolaga s kontaktnimi podatki vseh zdravnikov. Dokler take ankete ne bo, lahko vsaka stran enakovredno navaja svoje nereprezentativne podatke. Vsaj ena taka anketa je pokazala, da PPKŽ podpira 40 % zdravnikov.  

O nesodelovanju zdravnikov pri pisanju ZPPKŽ 

Očitek nasprotnikov, da pri pisanju zakona niso sodelovali zdravniki (vselej pozabijo omeniti druge zdravstvene delavce), ne drži. Zdravstveni delavci s(m)o sodelovali, seveda tisti, ki smo soglašali z  namenom zakona. Poleg dveh od petih piscev zakona (Dušan Keber, Brigita Skela Savič) so še številni zdravstveni delavci in drugi strokovnjaki svetovali pri posameznih delih zakona.  

Ugovor, da  pri pripravi zakona niso sodelovali nasprotniki, je absurden: noben zakon ne nastaja tako, da pri pisanju sodelujejo tisti, ki mu nasprotujejo; zanje je na voljo razprava, ko je osnutek napisan. To smo pisci tudi storili:  osnutke zakona smo na svojo pobudo predstavili različnim skupinam in organizacijam s področja zdravstva: Komisiji za pravno-etična vprašanja Zdravniške zbornice, Komisiji za medicinsko etiko Republike Slovenije in Zbornici zdravstvene in babiške nege Slovenije. Skupaj z Združenjem za anesteziologijo in intenzivno nego smo izpeljali webinar, ki se ga je udeležilo preko 100 zdravnikov. Zakon smo predstavili Društvu zdravnikov družinske medicine na njihovo povabilo. Na podlagi razprav smo v končni predlog zakona vnesli več predlaganih sprememb. Nasprotniki zakona so o zakonu razpravljali na več posvetovanjih: eno je potekalo lani v UKC Ljubljana, dve je organizirala zdravniška zbornica. Na nobeno niso bili povabljeni avtorji ZPPKŽ. Vsaj v enem primeru (UKC) so v publiki prisotnim sodelavcem pri zakonu zavrnili možnost oglašanja, tudi Alenki Čurin Janžekovič, borki za pravico do evtanazije.    

O premalo sodelovanja govorijo tisti, ki zakona v nobeni obliki ne bi podprli. Bojana Beović, predsednica Zdravniške zbornice Slovenije (ZZS): “Če govorimo o osnutku zakona, ki bi bil za zdravnike sprejemljiv, lahko rečem, da za velik del zdravništva zakon ne bi bil sprejemljiv v nobeni obliki.” Igor Švab, dekan medicinske fakultete v Ljubljani: »Glavna varovalka proti evtanaziji in prostovoljnem končanju življenja posameznika (samomoru) je, da zakona ni.«  

Kaj naj si ob tem mislim o pozivu Igorja Švaba, da si želi, da bi bil dialog obsežen in dolgotrajen in da bi v njem prišli do skupnega stališča, ki bo sprejemljivo za celotno družbo? Kakšna je vmesna pozicija med dvema izključujočima se pogledoma brez srednje poti? Zagovorniki sprejemamo dejstvo, da mnogih nasprotnikov ne bomo prepričali, da je ZPPKŽ potreben, in tudi oni nas ne bodo prepričali o nasprotnem. Lahko samo z argumenti odgovarjamo na njihove argumente; ta spopad argumentov naj pri ustvarjanju stališča pomaga državljanom, ki nimajo zakoreninjenih stališč o PPKŽ, in političnim odločevalcem.   

Argumenti, ki to niso 

Začel bom z zastraševanji, neresničnimi podatki in zavajanji nasprotnikov: zakon sili starejše osebe, naj se odločijo za samomor, posnema nacistično zakonodajo, vzpodbuja trgovino s človeškimi organi, rešuje probleme pokojninske in zdravstvene blagajne, postavlja sodelujoče zdravnike v položaj rablja, kalkulira, koliko denarja bo z ubijanjem bolnikov prihranil zdravstveni blagajni (to je še posebej nizkotno, ker vedo, da je ocena finančnih posledic obvezna sestavina predloga zakona) itd. Nasprotniki tudi notorično poudarjajo zlorabe, ki se bojda dogajajo v vseh državah, ki izvajajo  evtanazijo, ne da bi predložili verodostojne dokaze. S tem obtožujejo deset tisoče svojih kolegov v drugih državah ter cele zdravstvene, nadzorne in pravosodne sisteme teh držav, da sodelujejo pri velikanskih zlorabah. Pogosto navajajo Nizozemsko, kjer se v uradnih statistikah pojavlja visok delež evtanazij brez soglasja, pri čemer zamolčijo, da v tej urejeni državi registrirajo paliativne sedacije in zdravljenja z dvojnim učinkom, kjer bolnik ali svojci niso dali soglasja in ki so se končali s smrtjo, kot evtanazije brez soglasja. Pri nas o številu takih primerov sploh ni voden register in tudi niso priznani kot evtanazije. Zagovorniki vztrajno ponavljamo, da ni znan niti en primer sodno dokazane zlorabe in posledične sankcije v katerikoli od teh držav. 

Zagovorniki smo enkrat uporabili premočno trditev, da “v Sloveniji vlada klima črnih, ilegalnih in protizakonitih evtanazij” in nemudoma doživeli plaz očitkov o strašljivih in neresničnih izjavah. Res je, ne poznamo števila takih dogodkov, vendar izjava temelji na pričevanjih, ki so jih podali slovenski zdravstveni delavci (Zvezdan Pirtošek, Marjan Fortuna, Stanka Popovič) – ne samo o izvajanju paliativnih sedacij brez privoljenja, temveč tudi o aktivnem izvajanju evtanazij. V razvpitem primeru zdravnika Ivana Radana evtanazije brez soglasja niso bile sodno dokazane, vendar je preiskava jasno pokazala, kako jih je mogoče izpeljati in tudi kako jih prikriti. Smo mogoče narobe razumeli predsednika etične komisije Božidarja Voljča, ki je povedal isto v obliki vprašanja: »Ali se sploh zavedamo in vemo, koliko je evtanazije pri nas, ki že poteka – tako na črno?« 

Etični kodeks je nad zakonom 

Eden od ključnih argumentov nasprotnikov je določilo Kodeksa zdravniške etike, da »zdravnik zavrača evtanazijo in pomoč pri samomoru«. Erik Brecelj je izjavil, da ni noben zakon nad kodeksom medicinske etike in da bi raje vrnil licenco, kot da bi moral zaradi tega zakona kršiti kodeks. Temu mnenju (brez napovedi vračila licence) so se pridružili tudi nekateri predstavniki zdravniških organizacij. Zdravniška zbornica je Brecljevo izjavo promovirala na svoji spletni strani, zato se bo morala javno izjasniti, ali se se strinja s pozivom k nespoštovanju zakonov.  

V hierarhiji pravnih aktov je zakon kot državnopravni akt, s katerim se urejajo pravice in obveznosti, nadrejen avtonomnim pravnim aktom pravnih oseb oziroma organizacij, kakršna je zdravniška zbornica. Problematično bi sicer bilo, če bi zakonodajalec posegal na področja, ki so v izključni pristojnosti takšnih organizacij, vendar pa v primeru pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ne gre za tak primer. Gre za uresničevanje pravice neznosno trpečega pacienta, ki jo je moč urediti le z zakonom, pri tem pa se zakonodajalec lahko odloči, da bodo v postopku aktivno sodelovali zdravniki in drugi zdravstveni delavci, npr. zaradi varnega izvajanja PPKŽ.   

ZPPKŽ upošteva obstoj etičnega trka med osebnimi prepričanji posameznega zdravnika in PPKŽ in na to odgovarja z zagotavljanjem ugovora vesti, ki vsakemu zdravniku omogoča nesodelovanje v postopku. Zato ne drži, da je zdravnik zaradi njega pod »nesprejemljivim pritiskom«. Nasprotniki to vedo, vendar je to zanje premalo; svoje stališče bi radi vsilili tudi tistim zdravnikom, ki tega etičnega trka ne čutijo.  

Dokler ni urejena paliativa, ni debate o evtanaziji 

To je najpogostejša izjava nasprotnikov. Predlagatelji smo ponosni, da je ZPPKŽ okrepil razpravo o paliativni oskrbi, ki je zelo slabo razvita in bi lahko pomagala večini trpečih oseb v času pred smrtjo. Vendar ne more pomagati vsem. Trditev, da medicina kot veda in zdravstveni delavci kot izvajalci lahko vsakemu bolniku zagotovijo dostojanstven in spokojen konec življenja brez trpljenja, ni resnična in kaže na samoprecenjevanje in nekritičnost nasprotnikov. Ob čakanju trpeče osebe in njegovih svojcev na smrt  je to izkusilo veliko državljanov.    

Vem, da ni modro, če omenim, kako slabe so današnje možnosti za hiter razvoj paliativne oskrbe, ko je množica pacientov celo brez izbranega zdravnika in so čakalne dobe tako dolge, da se ozdravljive bolezni spreminjajo v neozdravljive. Omenjanje te krize je namreč že sprožilo podtikanje, da zagovorniki to krizo rešujemo z ubijanjem starih in nemočnih bolnikov. Pa naj nasprotniki povedo, kdaj bo po njihovem mnenju paliativna oskrba razvita tako dobro, da bi lahko odprli razpravo o evtanaziji? Čez  deset, dvajset let? In kaj bodo od tega imeli bolniki, ki bodo v tem času trpeli, česar tudi dobra paliativna oskrba ne bi odpravila? PPKŽ se je nenazadnje najprej razvila v državah z bistveno boljšo paliativno oskrbo in jo je še dodatno okrepila.    

Možnost zlorab 

Nasprotniki nenehno navajajo možnost zlorab. Noben zakon zlorab ne more povsem izključiti. Zakon natančno našteva pogoje, ki morajo biti izpolnjeni, da se bolnikovi zahtevi ugodi, zato bodo morebitne kršitve pravočasno prepoznane. Postopek vključuje več različnih strokovnjakov in nacionalno komisijo, ki presoja o vlogi bolnika.  

Nekateri opozarjajo na možne zlorabe pri bolnikih z duševnimi boleznimi. Zakon našteva stroge pogoje, kdaj je PPKŽ dostopna duševnemu bolniku. Ali nasprotniki vnaprej izražajo nezaupanje do psihiatrov, ki bodo vključeni v presojo vloge bolnika? Še v večji meri to velja za zastraševanje z zlorabami pri doniranju in transplantaciji organov, ki sta v Sloveniji vzorno urejena. Ali nasprotniki napovedujejo, da bodo njihovi kolegi, ki so pri presaditvi organov nepogrešljivi, izrabljali PPKŽ za nabiranje organov ali trgovanje z njimi? 

Nasprotniki tudi napovedujejo, da bo v primeru razkritih zlorab odgovoren tisti, ki je postopek izvedel, torej zdravnik. Še eno zastraševanje zdravnikov, ki bodo sodelovali pri PPKŽ: odgovornost pri PPKŽ je subjektivna in ne objektivna.   

PPKŽ naj opravljajo farmacevti 

Alojz Ihan je v zadnjem času promoviral tezo, da PPKŽ lahko izvaja tudi kdo drug. Takole pravi: »Pravica do asistence pri samomoru v resnici ne zadeva medicine, medicina je le ena od možnih tehnik izvedbe predlagane pravice. Evtanazija pač nikoli ni spadala med postopke, s katerimi

 

Pogosto zastavljena vprašanja

1Kako poteka postopek PPKŽ?
Celoten postopek pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je zasnovan tako, da strogo varuje svobodno voljo posameznika. Začetek postopka in njegova takojšnja prekinitev – vse je v odločitvi posameznika, njegovi izrecno in nedvoumno izraženi volji. Zelo strogo so določeni že sami pogoji, kdo je do tovrstne pomoči sploh upravičen.

Pacient, ki je do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) upravičen, mora doživljati neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja.

Pacient lahko na katerikoli točki od postopka odstopi. Njegovo izrecno in nedvoumno izraženo voljo se aktivno preverja vedno znova, na vsakem koraku v postopku.

Pacient sam (brez nagovarjanja zdravnika ali katerekoli tretje osebe) pri osebnem zdravniku izrazi željo po izvedbi postopka pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Zdravnik mora s pacientom opraviti pogovor, v katerem mu predstavi postopek, in vse možne alternative (druge možnosti za lajšanje trpljenja, paliativna oskrba, možnosti obravnave, ki niso na voljo v Sloveniji…).

Po najmanj treh dneh pacient z zdravnikom opravi še en pogovor, po katerem poda vlogo o zahtevi za PPKŽ. Iz vloge mora biti razvidna resnična, izrecna, nedvoumna in nepogojna volja pacienta o uveljavljanju pravice. Vloga se overi pri notarju in posreduje Komisiji za PPKŽ.

Komisija za PPKŽ imenuje neodvisnega zdravnika in psihiatra, vsak od katerih ločeno opravi pregled pacienta.

Komisija za PPKŽ na podlagi mnenj osebnega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra odloči o zahtevku.

Po prejeti odločitvi PPKŽ, če je ta postopek odobrila, lahko pacient kadarkoli poda pobudo za izvedbo PPKŽ, pri čemer se določijo datum, ura in kraj izvedbe PPKŽ.
Učinkovine in morebitne pripomočke za izvedbo PPKŽ prevzame zdravnik, ki bo prisoten pri izvedbi PPKŽ.

Pred samo izvedbo se preveri, če pacient vztraja pri izvedbi, nakar se pacientu omogoči izvedbo postopka PPKŽ. Če pacient v postopku ne more aktivno sodelovati, se postopek prekine.

Zdravstveno osebje pri pacientu ostane, dokler ni ugotovljena smrt.

Zagotovljena je pravica do ugovora vesti za vse zdravstvene delavce, ki pri postopkih PPKŽ sodelujejo.
2Zakaj moramo še enkrat na referendum? Mar nismo o tem že odločali?
Junija 2024 smo volivke in volivci že jasno povedali, da podpiramo pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Državni zbor je to voljo spoštoval in sprejel zakon, ki to omogoča.

A nasprotniki so zahtevali nov referendum, zato moramo svojo odločitev potrditi še enkrat. Tokrat glasujemo o zakonu samem – in le če bomo večinsko glasovali ZA, bo zakon tudi zares uveljavljen.
3Kaj pomeni, da »v Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni evtanazije?«
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem odločamo 23. novembra, ne omogoča evtanazije.

Evtanazija in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) sta dva različna pojma oziroma medicinska postopka, med katerima obstajajo pomembne razlike. Evtanazija je postopek, pri katerem nekdo povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo, največkrat z vbrizganjem smrtonosne učinkovine. PPKŽ pa je postopek, v katerem je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.

Umik evtanazije je kompromisni korak naproti zdravstvenim delavcem, ki bodo v postopku sodelovali samo še kot dajalci mnenj in upravljalci s pripomočki, ne pa tudi kot vnašalci učinkovine. Hkrati s tem tudi v največji možni meri zmanjšamo vsakršne možnosti zlorab zakona.
4Kaj je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ)?
Medicinski postopek, ki pri pacientu na njegovo zahtevo povzroči smrt.
5Kaj bi prinesel Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)?
ZPPKŽ bi prinesel vsem polnoletnim osebam, ki so sposobne odločati o sebi in ki doživljajo neznosno trpljenje brez obetov izboljšanja, možnost mirnega in dostojanstvenega konca življenja ob izbranem času in na izbranem kraju, če je seveda takšna njihova trdna in pristna volja. Izjema so osebe, ki nimajo sposobnosti odločati o sebi in psihični bolniki z akutnimi duševnimi motnjami.

ZPPKŽ bi nudil pravno regulirano medicinsko pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, zagotovil bi družbeni nadzor in varnost tega postopka pred zlorabami ali zmotami. Mnogim, ki jih pesti strah pred trpečim koncem življenja v prihodnosti, zavest, da imajo na voljo sredstvo, s katerim temu lahko ubežijo, v življenje prinaša olajšanje.

ZPPKŽ vsakemu potencialnemu sodelujočemu, od pacienta do zdravnika, bi omogočil, da se v vsakem trenutku umakne iz postopka PPKŽ.

Vsem, ki PPKŽ zavračajo, pušča vse možnosti, ki so jih imeli pred uveljavitvijo.
6V katerih državah je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja že dovoljena?
Dovoljena je v Španiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji, Kolumbiji, Novi Zelandiji, številnih državah ZDA in Avstralije.

V Avstriji in Švici je dovoljena samo takšna oblika pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pri kateri si pacientka oz. pacient smrtonosno učinkovino vnese v telo sama oz. sam, brez pomoči zdravstvenih delavcev.

Seznam držav, ki dovoljujejo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, se v zadnjih letih podaljšuje.
7Za koga je pomemben sprejem Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?
Za vsakogar.

Kajti vsi bomo svoje življenje nekoč končali in nihče ne ve vnaprej, kakšen bo njegov konec. Ko bo uveljavljen, pa bo vsakdo – oboleli in zdravi – vedel, da ima, če bo njegovo zdravstveno stanje vodilo v trpeče umiranje, na voljo možnost dostojanstvenega in mirnega izhoda, po katerem lahko poseže, če bo prehudo.

Za mnoge, ki so sami ali prek bližnjih že izkusili hudo trpljenje, bo zavedanje, da imajo vseskozi na voljo možnost mirnega odhoda, delovalo zelo pomirjujoče. To bo prispevalo k večji kakovosti življenja neposredno prizadetega in s tem tudi njegovih bližnjih.
8Kdaj se je v Sloveniji odprla razprava o pravici do prostovoljnega končanja življenja?
Meritve javnega mnenja so že pred več kot desetimi leti pokazale, da večina Slovenk in Slovencev podpira uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Široka razprava o pomoči pri končanju življenja pa v Sloveniji poteka od leta 2018, ko sta željo po takšni obliki pomoči javno izrazila Janko Pleterski in Alenka Čurin Janžekovič.

Februarja 2019 je društvo Srebrna nit objavilo Pobudo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zbrali so več kot 5500 podpisov.
9Ali bi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) zmanjšal obstoječe pravice pacientk, pacientov?
NE.

ZPPKŽ nikomur ničesar ne jemlje in nikogar v nič ne sili.

Vse pravice, ki jih imajo pacienti sedaj, ostajajo.

Se bo pa obseg pacientovih pravic povečal tako za tiste, ki bi si želeli pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot za tiste, ki pri umiranju ne želijo biti deležni posegov, če so ti denimo v nasprotju z njihovimi osebnimi prepričanji.

Po aktualnem Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) je del paliativne oskrbe namreč tudi paliativna sedacija, pri kateri se sedaj lahko zgodi, da pacienti, ki ne morejo več odločati o sebi, umrejo, ne da bi dali soglasje k postopku, ki jih je privedel do smrti. Umrejo lahko torej na način, ki je v nasprotju z njihovimi prepričanji. ZPPKŽ tudi tem pacientom daje možnost, da vnaprej zavrnejo paliativno sedacijo in umrejo skladno s svojimi prepričanji. ZPPKŽ torej povečuje pravice vseh pacientk in pacientov.
10Kdaj lahko pacient zaprosi za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ)?
Le takrat, kadar je sposoben sam odločati o sebi.

Ko to sposobnost izgubi, izgubi tudi pravico do te pomoči.

Ima pa pacient pri vlaganju prošnje za pomoč pri PPKŽ pravico, da izrazi voljo, kaj naj se zgodi, če po dogovoru o datumu PPKŽ izgubi sposobnost odločanja o sebi. Lahko se odloči, da naj se PPKŽ izvede kot evtanazija (da mu smrtonosno učinkovino v telo vnese zdravstveni delavec), ali pa, da naj se PPKŽ v tem primeru ne izvede.
11Kakšne varovalke pred zlorabami bi vseboval Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)?
SEZNAM VAROVALK
1. Zahtevka za uveljavljanje pravice do PPKŽ ne morejo uveljavljati osebe mlajše od 18 let.
2. Akutna duševna motnja ne more biti vzrok za PPKŽ, prav tako v času njenega trajanja pacient ne more uveljavljati PPKŽ iz drugih razlogov.
3. Pravico do PPKŽ lahko uveljavlja samo oseba, ki je sposobna odločati o sebi.
4. Pacienta pred lastno pomoto varuje strokovnost sodelujočega zdravstvenega osebja (najmanj 7 oseb).
5. Obvezna je ocena psihiatra o sposobnosti odločanja o sebi.
6. Nihče drug ne more odločati namesto pacienta.
7. Zahtevek za uveljavljanje pravice do PPKŽ mora kandidat/pacient izraziti najmanj 4x. Pacient mora biti vsakič sposoben odločati o sebi.
8. Pacient lahko od uveljavljanja pravice do PPKŽ kadarkoli odstopi.
9. Zdravnik mora preveriti, ali je pacient odločitev sprejel po lastni volji, brez vsakršne prisile.
10. Zdravnik ali drug zdravstveni delavec pacienta ne sme spodbujati k uveljavljanju pravice do PPKŽ.
11. Pacient zahtevek in informirano odločitev podpiše v prisotnosti lečečega zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca in notarja, ki potrdi pacientovo izjavo.
12. V postopku odobritve sodeluje najmanj 9 oseb, lahko pa tudi več.
13. Postopek vodi Komisija RS za PPKŽ.
14. Pobudo za izvedbo postopka PPKŽ poda lečečemu zdravniku, ali nadomestnemu zdravniku (če lečeči zdravnik uveljavlja ugovor vesti), pacient.
15. Pobuda je lahko podana kadarkoli po prejemu odločbe Komisije RS za PPKŽ o odobritvi pomoči. Ni naglice, ker ni obveznega roka.
16. Smrtonosna učinkovina je ves čas pod nadzorom pooblaščenega zdravstvenega delavca.
17. V primeru dvoma o pristnosti pacientove volje izražene tik pred začetkom izvedbe PPKŽ, se postopek prekine.
18. Odobritev PPKŽ ni diskrecijska pravica enega zdravnika, ampak o njej odloča Komisija RS za PPKŽ, nad njo je še sodišče, ki odloča o socialnih sporih.
12Je odločitev za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja nepreklicna?
NE.

Pacientka oz. pacient lahko postopek kadarkoli prekliče.

Pacient je o svoji voljo večkrat vprašan; zadnjič pred vnosom smrtonosne učinkovine v telo.
13Ali se lahko za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja odločijo tudi pacienti, ki jim je odvzeta opravilna sposobnost? Ali lahko kdo odloča namesto njih?
NE.

Eden od pogojev za vložitev prošnje za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je sposobnost odločanja o sebi, zato prošnje ne more vložiti oseba, ki ji je bila odvzeta opravilna sposobnost. Da bi onemogočili vsakršno zlorabo, tega v njenem imenu ne more storiti niti nihče drug.
14Ali se lahko starši odločijo za pomoč pri končanju življenja neozdravljivo bolnih otrok?
NE.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) izhaja iz načela osebne avtonomije, po katerem vsakdo odloča o sebi sam; tako pomembne odločitve v njegovem imenu ne more sprejeti nihče drug. Starši tako ne morejo zaprositi za PPKŽ svojih neozdravljivo bolnih otrok.

Povej svojo zgodbo

    Verjamete, da ima vsak človek pravico do odločanja o svojem življenju? Ste sami ali kdo od vaših bližnjih doživeli bolezen, ob kateri bi možnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomenila olajšanje? Vabimo vas, da delite svojo izkušnjo in poveste, zakaj boste 23. novembra glasovali ZA. 

    Vaša zgodba lahko pomaga drugim razumeti, zakaj je ta pravica pomembna.