Ali bo referendum Waterloo Katoliške Cerkve v Sloveniji? 
12. 11. 2025
Hipokrat in hipokriti 
16. 11. 2025

Odziv na današnjo novinarsko konferenco zdravniških organizacij, ki nasprotujejo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja

12. 11. 2025

Sporočilo za javnost Zavezništva Moje življenje, moja pravica v odziv na današnjo novinarsko konferenco zdravniških organizacij, ki nasprotujejo pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. 

Predstavniki zdravniških organizacij in zdravnikov so danes na novinarski konferenci izrazili nasprotovanje Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. V Zavezništvu Moje življenje, moja pravica se zato želimo odzvati na nekatere njihove trditve. 

Govorci so sprva poudarili, da bi zakon prinesel velike spremembe v razumevanju dostojanstva življenja. S tem se v Zavezništvu Moje življenje, moja pravica strinjamo. Ob tradicionalnem zdravniškem pogledu, ki vidi nedotakljivost življenja kot absolutno vrednoto, večjo od posameznikove volje in trpljenja, se je uveljavila nova etika, ki priznava bolniku pravico, da sam odloča o svojem življenju in smrti. PPKŽ ni »pravica do smrti«, ampak pravica do mirnega, nadzorovanega in dostojanstvenega konca. 

Nekateri zdravniki so izrazili zaskrbljenost, da bi zakon lahko vodil v razširitev pravice do samomora. Takšno stališče pa meša dve povsem različni stvari: samomor iz akutne stiske in odločitev neozdravljivo bolnega posameznika, ki neznosno trpi. Samomor je dejanje obupa, PPKŽ pa dejanje premišljene volje. Zdravnik mora človeku v stiski pomagati živeti, tistemu, ki neizogibno umira in trpi, pa omogočiti, da umre mirno.  

Predstavniki zdravniških organizacij so trdili, da zdravstvena stroka pri pripravi zakona ni sodelovala. To ne drži. Uradne organizacije so se sodelovanju odpovedale vnaprej, a pri pripravi zakona so sodelovali številni zdravniki, strokovnjaki na področju paliativne oskrbe, psihologi in etiki, mnogi njihovi predlogi pa so bili upoštevani. 

Opozorila, ki smo jih slišali danes, da bi se bolniki čutili kot breme svojcem, nimajo empirične podlage. Empirične raziskave v resnici kažejo nasprotno: večina tistih, ki se odločijo za PPKŽ, so izobraženi, socialno vključeni ljudje, ki imajo dobro podporno mrežo. Ne odločajo se za smrt zaradi občutka bremena, temveč iz želje po ohranitvi nadzora nad lastnim življenjem. Tveganje pritiskov seveda obstaja, toda prav zato bo odločitev večstopenjsko preverjena, s sodelovanjem vsaj dveh zdravnikov, psihologa in neodvisne komisije. Ni znanstvene študije, ki bi utemeljevala nevarnost spolzkega družbenega klanca. 

Pogosta trditev, da bi morali najprej urediti paliativno oskrbo, ne vzdrži: PPKŽ in paliativna oskrba se ne izključujeta, temveč dopolnjujeta. Obe imata skupen cilj – olajšati trpljenje. V državah, kjer imajo ustrezno statistiko, okrog 70% bolnikov, ki zaprosijo za pomoč pri končanju življenja prihaja iz paliativne oskrbe. In to ni odvisno od razvitosti paliativne oskrbe. Tudi v najboljših paliativnih centrih obstajajo redki primeri, ko trpljenja ni več mogoče ublažiti. Zakon daje tem ljudem možnost mirnega slovesa. 

Zdravniki pri nas ob koncu življenja pomagajo bolnikom s paliativno sedacijo in postopki zdravljenja z dvojnim učinkom. Na Nizozemskem to statistično vodijo kot evtanazijo, pri nas pa take smrti nimajo nobene statistične zabeležke. V tej skupini so smrti brez izrecne privolitve pacientov. Koliko jih je pri nas, ne vemo, ker ta skupina statistično sploh ni zajeta. 

Zaskrbljenost, da bi zakon spremenil odnos med zdravnikom in bolnikom, prav tako ni utemeljena. Izkušnje iz držav, kjer je zakon že dolgo v veljavi, kažejo, da zaupanje med bolnikom in zdravnikom postane še večje, saj zdravnik ostane ob bolniku do konca – ne proti njegovi volji, ampak z njegovo privolitvijo. 

Nekateri sodelujoči na okrogli mizi so izrazili tudi prepričanje, da se bo večina zdravnikov odločila za ugovor vesti, zaradi česar naj bi ranljivi bolniki v ključnem trenutku ostali brez zdravnika, ki mu zaupajo. Podana je bila celo ocena, da bo ugovor vesti uveljavilo kar 90 % zdravnikov, čeprav raziskave v zbornici sploh niso opravili.  

Tega se v Zavezništvu zavedamo, a takšne trditve ocenjujemo kot absolutno pretirane. V Zavezništvu poudarjamo, da je med zdravniki na delu močna kultura poklicne pripadnosti, zaradi katere se mlajši zdravniki le redko javno zoperstavijo starejšim kolegom ali vodstvu zbornice. Razprava o PPKŽ pomeni izzivati avtoriteto – ne le moralno, temveč tudi karierno. Vendar smo prepričani, da bo PPKŽ vseeno možno zagotoviti. 

 

Pogosto zastavljena vprašanja

1Kako poteka postopek PPKŽ?
Celoten postopek pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je zasnovan tako, da strogo varuje svobodno voljo posameznika. Začetek postopka in njegova takojšnja prekinitev – vse je v odločitvi posameznika, njegovi izrecno in nedvoumno izraženi volji. Zelo strogo so določeni že sami pogoji, kdo je do tovrstne pomoči sploh upravičen.

Pacient, ki je do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) upravičen, mora doživljati neznosno trpljenje, za katerega ne obstaja za pacienta sprejemljiva možnost lajšanja, in ki je po presoji zdravnika posledica hude neozdravljive bolezni ali druge hude trajne okvare zdravja, katerih zdravljenje je izčrpano in ne daje utemeljenega pričakovanja na ozdravitev oziroma izboljšanje zdravja.

Pacient lahko na katerikoli točki od postopka odstopi. Njegovo izrecno in nedvoumno izraženo voljo se aktivno preverja vedno znova, na vsakem koraku v postopku.

Pacient sam (brez nagovarjanja zdravnika ali katerekoli tretje osebe) pri osebnem zdravniku izrazi željo po izvedbi postopka pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Zdravnik mora s pacientom opraviti pogovor, v katerem mu predstavi postopek, in vse možne alternative (druge možnosti za lajšanje trpljenja, paliativna oskrba, možnosti obravnave, ki niso na voljo v Sloveniji…).

Po najmanj treh dneh pacient z zdravnikom opravi še en pogovor, po katerem poda vlogo o zahtevi za PPKŽ. Iz vloge mora biti razvidna resnična, izrecna, nedvoumna in nepogojna volja pacienta o uveljavljanju pravice. Vloga se overi pri notarju in posreduje Komisiji za PPKŽ.

Komisija za PPKŽ imenuje neodvisnega zdravnika in psihiatra, vsak od katerih ločeno opravi pregled pacienta.

Komisija za PPKŽ na podlagi mnenj osebnega zdravnika, neodvisnega zdravnika in psihiatra odloči o zahtevku.

Po prejeti odločitvi PPKŽ, če je ta postopek odobrila, lahko pacient kadarkoli poda pobudo za izvedbo PPKŽ, pri čemer se določijo datum, ura in kraj izvedbe PPKŽ.
Učinkovine in morebitne pripomočke za izvedbo PPKŽ prevzame zdravnik, ki bo prisoten pri izvedbi PPKŽ.

Pred samo izvedbo se preveri, če pacient vztraja pri izvedbi, nakar se pacientu omogoči izvedbo postopka PPKŽ. Če pacient v postopku ne more aktivno sodelovati, se postopek prekine.

Zdravstveno osebje pri pacientu ostane, dokler ni ugotovljena smrt.

Zagotovljena je pravica do ugovora vesti za vse zdravstvene delavce, ki pri postopkih PPKŽ sodelujejo.
2Zakaj moramo še enkrat na referendum? Mar nismo o tem že odločali?
Junija 2024 smo volivke in volivci že jasno povedali, da podpiramo pravico do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja. Državni zbor je to voljo spoštoval in sprejel zakon, ki to omogoča.

A nasprotniki so zahtevali nov referendum, zato moramo svojo odločitev potrditi še enkrat. Tokrat glasujemo o zakonu samem – in le če bomo večinsko glasovali ZA, bo zakon tudi zares uveljavljen.
3Kaj pomeni, da »v Zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja ni evtanazije?«
Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, o katerem odločamo 23. novembra, ne omogoča evtanazije.

Evtanazija in pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ) sta dva različna pojma oziroma medicinska postopka, med katerima obstajajo pomembne razlike. Evtanazija je postopek, pri katerem nekdo povzroči smrt drugi osebi na njeno prostovoljno in informirano zahtevo, največkrat z vbrizganjem smrtonosne učinkovine. PPKŽ pa je postopek, v katerem je pacient tisti, ki sam konča svoje življenje z zaužitjem smrtonosne učinkovine.

Umik evtanazije je kompromisni korak naproti zdravstvenim delavcem, ki bodo v postopku sodelovali samo še kot dajalci mnenj in upravljalci s pripomočki, ne pa tudi kot vnašalci učinkovine. Hkrati s tem tudi v največji možni meri zmanjšamo vsakršne možnosti zlorab zakona.
4Kaj je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ)?
Medicinski postopek, ki pri pacientu na njegovo zahtevo povzroči smrt.
5Kaj bi prinesel Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)?
ZPPKŽ bi prinesel vsem polnoletnim osebam, ki so sposobne odločati o sebi in ki doživljajo neznosno trpljenje brez obetov izboljšanja, možnost mirnega in dostojanstvenega konca življenja ob izbranem času in na izbranem kraju, če je seveda takšna njihova trdna in pristna volja. Izjema so osebe, ki nimajo sposobnosti odločati o sebi in psihični bolniki z akutnimi duševnimi motnjami.

ZPPKŽ bi nudil pravno regulirano medicinsko pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, zagotovil bi družbeni nadzor in varnost tega postopka pred zlorabami ali zmotami. Mnogim, ki jih pesti strah pred trpečim koncem življenja v prihodnosti, zavest, da imajo na voljo sredstvo, s katerim temu lahko ubežijo, v življenje prinaša olajšanje.

ZPPKŽ vsakemu potencialnemu sodelujočemu, od pacienta do zdravnika, bi omogočil, da se v vsakem trenutku umakne iz postopka PPKŽ.

Vsem, ki PPKŽ zavračajo, pušča vse možnosti, ki so jih imeli pred uveljavitvijo.
6V katerih državah je pomoč pri prostovoljnem končanju življenja že dovoljena?
Dovoljena je v Španiji, Luksemburgu, na Nizozemskem, v Belgiji, Kolumbiji, Novi Zelandiji, številnih državah ZDA in Avstralije.

V Avstriji in Švici je dovoljena samo takšna oblika pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, pri kateri si pacientka oz. pacient smrtonosno učinkovino vnese v telo sama oz. sam, brez pomoči zdravstvenih delavcev.

Seznam držav, ki dovoljujejo pomoč pri prostovoljnem končanju življenja, se v zadnjih letih podaljšuje.
7Za koga je pomemben sprejem Zakona o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja?
Za vsakogar.

Kajti vsi bomo svoje življenje nekoč končali in nihče ne ve vnaprej, kakšen bo njegov konec. Ko bo uveljavljen, pa bo vsakdo – oboleli in zdravi – vedel, da ima, če bo njegovo zdravstveno stanje vodilo v trpeče umiranje, na voljo možnost dostojanstvenega in mirnega izhoda, po katerem lahko poseže, če bo prehudo.

Za mnoge, ki so sami ali prek bližnjih že izkusili hudo trpljenje, bo zavedanje, da imajo vseskozi na voljo možnost mirnega odhoda, delovalo zelo pomirjujoče. To bo prispevalo k večji kakovosti življenja neposredno prizadetega in s tem tudi njegovih bližnjih.
8Kdaj se je v Sloveniji odprla razprava o pravici do prostovoljnega končanja življenja?
Meritve javnega mnenja so že pred več kot desetimi leti pokazale, da večina Slovenk in Slovencev podpira uzakonitev pomoči pri prostovoljnem končanju življenja.

Široka razprava o pomoči pri končanju življenja pa v Sloveniji poteka od leta 2018, ko sta željo po takšni obliki pomoči javno izrazila Janko Pleterski in Alenka Čurin Janžekovič.

Februarja 2019 je društvo Srebrna nit objavilo Pobudo za pravno ureditev pomoči pri dokončanju življenja. Zbrali so več kot 5500 podpisov.
9Ali bi Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) zmanjšal obstoječe pravice pacientk, pacientov?
NE.

ZPPKŽ nikomur ničesar ne jemlje in nikogar v nič ne sili.

Vse pravice, ki jih imajo pacienti sedaj, ostajajo.

Se bo pa obseg pacientovih pravic povečal tako za tiste, ki bi si želeli pomoči pri prostovoljnem končanju življenja, kot za tiste, ki pri umiranju ne želijo biti deležni posegov, če so ti denimo v nasprotju z njihovimi osebnimi prepričanji.

Po aktualnem Zakonu o pacientovih pravicah (ZPacP) je del paliativne oskrbe namreč tudi paliativna sedacija, pri kateri se sedaj lahko zgodi, da pacienti, ki ne morejo več odločati o sebi, umrejo, ne da bi dali soglasje k postopku, ki jih je privedel do smrti. Umrejo lahko torej na način, ki je v nasprotju z njihovimi prepričanji. ZPPKŽ tudi tem pacientom daje možnost, da vnaprej zavrnejo paliativno sedacijo in umrejo skladno s svojimi prepričanji. ZPPKŽ torej povečuje pravice vseh pacientk in pacientov.
10Kdaj lahko pacient zaprosi za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja (PPKŽ)?
Le takrat, kadar je sposoben sam odločati o sebi.

Ko to sposobnost izgubi, izgubi tudi pravico do te pomoči.

Ima pa pacient pri vlaganju prošnje za pomoč pri PPKŽ pravico, da izrazi voljo, kaj naj se zgodi, če po dogovoru o datumu PPKŽ izgubi sposobnost odločanja o sebi. Lahko se odloči, da naj se PPKŽ izvede kot evtanazija (da mu smrtonosno učinkovino v telo vnese zdravstveni delavec), ali pa, da naj se PPKŽ v tem primeru ne izvede.
11Kakšne varovalke pred zlorabami bi vseboval Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ)?
SEZNAM VAROVALK
1. Zahtevka za uveljavljanje pravice do PPKŽ ne morejo uveljavljati osebe mlajše od 18 let.
2. Akutna duševna motnja ne more biti vzrok za PPKŽ, prav tako v času njenega trajanja pacient ne more uveljavljati PPKŽ iz drugih razlogov.
3. Pravico do PPKŽ lahko uveljavlja samo oseba, ki je sposobna odločati o sebi.
4. Pacienta pred lastno pomoto varuje strokovnost sodelujočega zdravstvenega osebja (najmanj 7 oseb).
5. Obvezna je ocena psihiatra o sposobnosti odločanja o sebi.
6. Nihče drug ne more odločati namesto pacienta.
7. Zahtevek za uveljavljanje pravice do PPKŽ mora kandidat/pacient izraziti najmanj 4x. Pacient mora biti vsakič sposoben odločati o sebi.
8. Pacient lahko od uveljavljanja pravice do PPKŽ kadarkoli odstopi.
9. Zdravnik mora preveriti, ali je pacient odločitev sprejel po lastni volji, brez vsakršne prisile.
10. Zdravnik ali drug zdravstveni delavec pacienta ne sme spodbujati k uveljavljanju pravice do PPKŽ.
11. Pacient zahtevek in informirano odločitev podpiše v prisotnosti lečečega zdravnika ali drugega zdravstvenega delavca in notarja, ki potrdi pacientovo izjavo.
12. V postopku odobritve sodeluje najmanj 9 oseb, lahko pa tudi več.
13. Postopek vodi Komisija RS za PPKŽ.
14. Pobudo za izvedbo postopka PPKŽ poda lečečemu zdravniku, ali nadomestnemu zdravniku (če lečeči zdravnik uveljavlja ugovor vesti), pacient.
15. Pobuda je lahko podana kadarkoli po prejemu odločbe Komisije RS za PPKŽ o odobritvi pomoči. Ni naglice, ker ni obveznega roka.
16. Smrtonosna učinkovina je ves čas pod nadzorom pooblaščenega zdravstvenega delavca.
17. V primeru dvoma o pristnosti pacientove volje izražene tik pred začetkom izvedbe PPKŽ, se postopek prekine.
18. Odobritev PPKŽ ni diskrecijska pravica enega zdravnika, ampak o njej odloča Komisija RS za PPKŽ, nad njo je še sodišče, ki odloča o socialnih sporih.
12Je odločitev za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja nepreklicna?
NE.

Pacientka oz. pacient lahko postopek kadarkoli prekliče.

Pacient je o svoji voljo večkrat vprašan; zadnjič pred vnosom smrtonosne učinkovine v telo.
13Ali se lahko za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja odločijo tudi pacienti, ki jim je odvzeta opravilna sposobnost? Ali lahko kdo odloča namesto njih?
NE.

Eden od pogojev za vložitev prošnje za pomoč pri prostovoljnem končanju življenja je sposobnost odločanja o sebi, zato prošnje ne more vložiti oseba, ki ji je bila odvzeta opravilna sposobnost. Da bi onemogočili vsakršno zlorabo, tega v njenem imenu ne more storiti niti nihče drug.
14Ali se lahko starši odločijo za pomoč pri končanju življenja neozdravljivo bolnih otrok?
NE.

Zakon o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja (ZPPKŽ) izhaja iz načela osebne avtonomije, po katerem vsakdo odloča o sebi sam; tako pomembne odločitve v njegovem imenu ne more sprejeti nihče drug. Starši tako ne morejo zaprositi za PPKŽ svojih neozdravljivo bolnih otrok.

Povej svojo zgodbo

    Verjamete, da ima vsak človek pravico do odločanja o svojem življenju? Ste sami ali kdo od vaših bližnjih doživeli bolezen, ob kateri bi možnost pomoči pri prostovoljnem končanju življenja pomenila olajšanje? Vabimo vas, da delite svojo izkušnjo in poveste, zakaj boste 23. novembra glasovali ZA. 

    Vaša zgodba lahko pomaga drugim razumeti, zakaj je ta pravica pomembna.