Dr. Dušan Keber o tesnobi, ki jo doživljamo ob misli na smrt, ter o tem, zakaj pravica do pomoči pri prostovoljnem končanju življenja prinaša olajšanje vsem.
Dobil sem naslednje pismo:
»Pred referendumom o zakonu o pomoči pri prostovoljnem končanju življenja je premalo rečenega in napisanega, da zakon ne prinaša olajšanja samo tistim, ki neznosno trpijo, temveč tudi tistim, ki so danes še zdravi in polni življenja. Sam spadam med te slednje. Rad bi živel, dokler bo življenje imelo okus – dokler bom čutil bližino svojih dragih, dokler bom zmogel pogledati sonce in se nasmehniti malim rečem. Ampak čeprav sem šele dobro vstopil v odraslo dobo, me ne tako redko spreleti tesnoba ob misli, da mi nekoč utegne ostati le še trpljenje. Nočem tega, kar je doživljala moja stara mama. Zakon mi zagotavlja, da me prihodnost ne bo ujela v brezizhodno past. Ne vem, kako se bom takrat odločil, ampak imel bom možnost odločanja. Zato kot navaden državljan brez velikih besed in teorij iz srca podpiram zakon.«
Ko razmišljamo o koncu svoje življenjske poti, nas misel na smrt ne spravlja v tolikšno tesnobo kot ugibanja o dnevih, tednih in mesecih pred smrtjo. Nas čaka blagodejna smrt v spanju, ko se bo srce brez vsakršnega predhodnega napovedovanja ustavilo, ali pa dolgotrajno umiranje, ki bo prineslo razpadanje telesa in duha, bolečine z vsakim vdihom in gibom, dušenje s paničnim lovljenjem zraka, izgubo dostojanstva ob odpovedovanju telesa, odvisnost od pomoči drugih in bolečino najbližjih? Smrti ne občutimo, trpljenje pred smrtjo pa je resnično.
Trpljenje lahko odpravimo ali olajšamo z zdravljenjem, s paliativno oskrbo in s sočutno nego, a vemo, da obstajajo primeri, kjer medicina in država ne moreta preprečiti vsega trpljenja in razčlovečenja. Takrat možnost prostovoljnega končanja življenja ne pomeni zanikanja življenja, temveč uveljavljanje nove razsežnosti svobode: svobode, da človek umre brez ponižanja, v miru in v skladu s svojo voljo. Prav v tem je pomen zakona, ki dovoljuje pomoč pri končanju življenja – družba z njim sporoča, da spoštuje človeka do zadnjega trenutka in da ga ne bo silila v obstoj proti njegovi volji. V takih skrajnih primerih pomoč pri končanju življenja ni poraz človečnosti, temveč njen vrhunec: dejanje sočutja in priznanje, da podaljševanje trpljenja proti človekovi volji ni spoštovanje življenja, ampak zanikanje njegove globlje vrednosti.
Prepoved pomoči pri končanju življenja ne omejuje le svobode tistih, ki bi to možnost želeli imeti, ampak tudi tiste, ki ji nasprotujejo. Če je pomoč prepovedana, je njihovo življenje do zadnjega diha posledica odločitve drugih – države in cerkve. Šele ko prepoved odstranimo, bodo pomoč pri končanju življenja zaradi neznosnega trpljenja resnično zavračali po lastni volji. Obe odločitvi bosta postali enakovredni in posledica svobodne, avtonomne odločitve.
Našteti razmisleki v enaki meri veljajo tudi za ljudi, ki se jim življenje še dolgo ne bo izteklo: zakon jim prinaša olajšanje ob zavedanju, da tudi v najbolj skrajnih okoliščinah ne bodo izgubil pravice odločanja. Možnost izbire pomeni, da živijo v državi, kjer bo njihovo dostojanstvo spoštovano do konca. Zakon jim daje občutek varnosti: nekje na obzorju obstaja izhod v sili, ki ga morda nikoli ne bo treba uporabiti, a že sama njegova prisotnost pomirja. Zakon priznava tudi pomen sočutja. Družba, ki je pripravljena pomagati svojim najranljivejšim, ko jih trpljenje preseže, sporoča vsakemu od svojih članov, da bolečina ni nekaj, kar moraš prenašati sam. To spoznanje te lahko naredi bolj občutljivega za trpljenje drugih – za bolne, za ostarele, za ljudi, ki ne zmorejo več. Uči te, da sočutje ni samo čustvo, ampak tudi pravica in družbeni dogovor, ki ga je mogoče udejanjiti.
Morda prav zato družbe, ki so odprte do vprašanja evtanazije in pomoči pri samomoru v skrajni sili, kažejo višjo stopnjo zaupanja med ljudmi. Če vemo, da nam drugi priznavajo pravico do svobodne odločitve o tem, kako hočemo končati svoje življenje, čutimo, da smo kot osebe spoštovani do zadnjega trenutka. To spoštovanje krepi tudi solidarnost: če želimo svobodno izbiro zase, jo moramo priznati tudi drugim.
Tesnoba ob misli na smrt bo vedno ostala – ker je v svojem bistvu eksistencialna. Toda tesnobo ob misli na trpljenje pred smrtjo lahko kot skupnost vsaj ublažimo. Ne le z zdravili in paliativno oskrbo, temveč tudi s priznavanjem svobode odločanja. Če namesto ohranjanja življenja za vsako ceno priznamo, da je včasih največja vrednost življenja možnost njegovega mirnega zaključka, potem tudi tesnoba izgubi veliko svoje moči. Pravica do odločanja o lastnem odhodu zmanjšuje tesnobo ob misli na čas pred smrtjo. V tem se pomoč pri končanju življenja razkriva kot izraz solidarnosti in spoštovanja dostojanstva.
Tak zakon ne zmanjšuje ljubezni do življenja – ravno nasprotno, krepi jo. Omogoča, da življenje živimo bolj polno in z manj tesnobe, saj vemo, da ga nikoli ne bo treba živeti proti lastni volji. Svoboda ob koncu daje novo razsežnost tudi svobodi sredi življenja: potrjuje, da človek ostaja gospodar svojega obstoja do zadnjega diha. Hkrati pa prinaša mir tudi bližnjim, ki vedo, da jim ne bo treba nemočno spremljati razčlovečenja, in krepi zaupanje v zdravstvo ter državo, saj pokaže, da institucije človeku ne odvzemajo njegove volje, temveč mu stojijo ob strani do zadnjega trenutka. Takšna pravica odpira prostor za iskren pogovor o smrti, ki ruši tabuje in nas kot skupnost uči, da sočutje ni le osebni občutek, temveč tudi družbena zaveza.
